Trenutno sta v zakonodajni obravnavi dva ločena predloga sprememb zakonika o kazenskem postopku in drugih zakonov, ki naj bi med drugim povečali standarde uporabe predkazenskega pripora, predvsem pa omejili njegovo zlorabo, kar je vsekakor prava pobuda. Enega od predlogov zakonov je vložil minister za pravosodje, drugega pa skupina poslancev.
Oba projekta žal vsebujeta tudi pomanjkljive rešitve, ki temeljijo na očitno zmotnih predpostavkah. Gre za obveznost, ki jo predvideva vsaka od predlaganih sprememb, da odvetniki in pravni svetovalci opravljajo rotacijske izmene, med katerimi bodo morali predstavniki teh poklicev ostati pripravljeni na zagovor oseb, zoper katere je vložena vloga za začasno zadržanje. Z vidika sodobnih standardov in realnosti opravljanja teh poklicev vzbujata temeljna zadržka dva elementa.
Prvič, noben projekt ni upošteval specializacije, ki se je v obeh strokah razvijala več desetletij. Precejšnje število odvetnikov in pravnih svetovalcev v svoji poklicni karieri že vrsto let ni obravnavalo kazenskih zadev. Posledično avtorji predloga zakona, ki izražajo pripravljenost za dosego cilja povečanja standardov varstva oseb, zoper katere je vložena zahteva za uvedbo začasnega pridržanja, predlagajo obvezna dežurstva, ki naj jih med drugim opravljajo odvetniki, ki nimajo ustreznega znanja ali izkušenj v kazenskih zadevah in zato osumljencem ne morejo zagotoviti strokovne pravne pomoči. Avtorji predloga zakona si prizadevajo ustvariti razmere, v katerih bodo denimo strokovnjaki davčnega prava, delovnega prava, nepremičninskega prava ali prava intelektualne lastnine dolžni dežurati in braniti v skrbniških zadevah. To bi bilo tako, kot da bi zdravnike na splošno zavezali – tj. oftalmologi, geriatri ali ortopedi – da obvezno dežurajo v porodnišnicah in zato trdijo, da je bila bolnikom zagotovljena visoka zdravstvena oskrba. Koncept je torej že po definiciji napačen.
Druga vprašljiva predpostavka projektov ni nič manj ločena od realnosti. Te obvezne dežurstva odvetnikov in pravnih svetovalcev naj bi opravljali brezplačno. Odvetnik/pravni svetovalec bo upravičen do plačila za opravljanje zagovora le, če do take situacije pride med dežurstvom. Zakaj ne bo plačila zgolj za opravljanje dežurstev, ni znano. Odvetniki in pravni svetovalci niso javni uslužbenci. Z opravljanjem svojega poklica samostojno ali v obliki družbenikov opravljajo dejavnost in sami nosijo s tem povezane stroške. Še manj pa je razlogov, da bi jih dodatno obremenjevali z obveznostjo opravljanja dežurstev brez plačila. Obveznost opravljanja dežurstev bo vplivala na njihovo poklicno in zasebno življenje. Potreba, da ostanejo pripravljeni na obrambo – poleg tega na datume, na katere nimajo vpliva – bo omejila možnost načrtovanja prostega časa, tudi na primer družinskih izletov, a bo pogosto v nasprotju s poklicnimi obveznostmi takega podjetnika v njegovi odvetniški družbi, vsekakor pa bo vedno določala specifično načrtovanje poklicnih aktivnosti na dan dežurstva.
Domnevati je treba, da bo precejšen delež odvetnikov in pravnih svetovalcev, zavezancev za opravljanje dežurstev, ki se vsakodnevno poklicno ne ukvarjajo s kazenskim pravom in zaradi tega ne bodo mogli ustrezno izpolnjevati svoje obveznosti zagovora svojih morebitnih strank v skrbniških zadevah, svoje zastopanje pri opravljanju dežurstev iz nuje zaupal drugim odvetnikom oziroma pravnim svetovalcem, in sicer tistim, ki se s tovrstnimi zadevami ukvarjajo poklicno. Posledično bo strošek opravljanja dežurstev, ki bi ga morala nositi država kot subjekt z obveznostjo zagotavljanja ustreznih standardov spoštovanja človekovih pravic, v veliki meri prenesen na odvetnike in pravne svetovalce.
Uvedba plačila dežurstev bi torej seveda rešila problem nezmožnosti ustreznega opravljanja nalog zagovornika s strani oseb, ki se v svoji praksi ne ukvarjajo s kazenskimi zadevami. Pri plačanem dežurstvu bi prišlo do enake situacije kot pri t.i zadeve po uradni dolžnosti. Ljudje iz skupine odvetnikov in pravnih svetovalcev, ki so specializirani za kazenske zadeve, bi prostovoljno opravljali te funkcije. Le tako bi bilo mogoče doseči deklarirani cilj uredbe, to je dejansko zvišanje standardov na področju pravice do obrambe v pripornih primerih.
avtor:
Michał Wojtyczek
Ta vnos vsebuje splošne informacije o obravnavanem pravnem vprašanju. Ne predstavlja pravnega nasveta ali rešitve konkretnega primera ali pravnega problema. Zaradi edinstvenosti posameznega dejanskega stanja in spremenljivosti pravnega statusa priporočamo, da pravno svetovanje poiščete v naši odvetniški pisarni.