Kot pravi znani pregovor, sta edina gotovost v življenju smrt in davki. Poseben zapis na našem blogu je morda namenjen davku na smrt (tj. davku na dediščine in donacije 😉). Danes pa želim bralce opozoriti še na en, prav tako pomemben vidik, povezan s smrtjo, ki jo v dednem pravu evfemistično imenujemo »odpiranje dediščine".
15. novembra 2023 je bila uvedena sprememba čl. 669 Zakonika o civilnem postopku (CCP). Ta določba določa krog oseb, ki jih je treba povabiti na narok za potrditev dediščine. Določba je pred spremembo navajala, da gre za osebe "ki se lahko štejejo za zakonite in oporočne dediče«, vendar brez navedbe jasne omejitve v zvezi s tem. Je pa krog zakonitih dedičev zelo širok, kar je zakonodajalcu morda ušlo pri delu na Zakon o pravdnem postopku. Zakoniti dedič je lahko na primer tetin sin, torej oseba v precej daljnem sorodstvu z zapustnikom. Zato je zaradi zakonske obveznosti navedbe udeležencev postopka v vlogi za potrditev dediščine pred uvedbo postopka pogosto potekalo mukotrpno ugotavljanje, kdo bi lahko bil v dani situaciji upravičen do statusa zakonitega dediča. , kdo je živ in kdo umrl in ali je pustil potomce. Brez sodelovanja pokojnikove družine je lahko ta naloga zelo težka in včasih celo nemogoča.
Vendar pa je zakonodajalec v sedanjem pravnem položaju določil, da je obvezno vabljenje samo zakonca, potomcev (otroci, vnuki, pravnuki ipd.), posvojencev, staršev in bratov in sester. Ostali dediči naj se povabijo le, če so sodišču znani. Zakonodajalec je torej potrebo po predkazenski detektivski igri omejil na razumno mero.
Poleg tega je zakonodajalec v prvem stavku 2. čl. 669 je določal, da je treba povabiti potencialne dediče "po dednem redu". S tem pridržkom se želi omejiti položaj, v katerem na primer zapustnikovi preživeli bratje in sestre zaprosijo za poziv svojih otrok kot udeležencev v postopku, čeprav bi te osebe lahko šteli za dediče le, če bi se njihovi starši odpovedali dediščini in dedovanje temelji na oporoka. Rešitev, ki jo je sprejel zakonodajalec, je treba oceniti kot pravilno, saj če bi bilo treba vpoklicati prav vse morebitne dediče, bi občina zapustnikovega zadnjega prebivališča in državna blagajna kot t.i. zadnja možnost dedičev.
Če povzamemo, spremembe, uvedene v čl. 669 zakonika o pravdnem postopku oceniti pozitivno. Veliko indicev kaže, da bo začetek in posledično zaključek tovrstnih postopkov učinkovitejši. Svetujemo vam, da našo pisarno poiščete za pomoč tudi v dednih zadevah.
PS
Kot je v navadi, zakonodajalec ob uvajanju nekaterih sprememb ni opazil tistega, kar bi moral opaziti, in ni poskrbel za uskladitev določb glede sodnega in notarskega postopka potrditve pridobitve dediščine. Kljub omejitvi kroga oseb, ki jih sodišče povabi k udeležbi na obravnavi, je v skladu s 1. čl. 95.b v zvezi s 3. čl. 95aa zakona o notariatu se notarski zapuščinski zapisnik še vedno pripravlja ob sodelovanju notarskega zapuščinskega zapisnika vsi osebe, ki se štejejo za zakonite in oporočne dediče, ter osebe, v korist katerih je dedič opravil t.i. evidence izterjave dolgov. Tako se notarski način potrjevanja dediščine, ki naj bi razbremenil sodišča, v nasprotju z namenom zakonodajalca včasih zdi manj privlačen od sodnega. Glavna prednost notarskega načina potrjevanja dediščine je odsotnost čakanja na razpis naroka. Če pa nimamo podrobnega družinskega drevesa zapustnika, se lahko izkaže, da bo kljub tej prednosti pridobitev sodne potrditve dedovanja hitrejša in preprostejša.
avtor:
Przemysław Apostolski – pravni svetovalec
Ta vnos vsebuje splošne informacije o obravnavanem pravnem vprašanju. Ne predstavlja pravnega nasveta ali rešitve določenega primera ali pravnega problema. Zaradi edinstvenosti posameznega dejanskega stanja in spremenljivosti pravnega statusa priporočamo, da se za pravno svetovanje obrnete na našo odvetniško družbo.