Vse ima svoj čas in kraj. Uveljavljanje zahtevkov tudi na sodišču. 😉 Ena od osnovnih nalog poklicnega odvetnika je ugotoviti, ali ni potekel rok za uveljavljanje teh terjatev in s tem – če uporabimo pravno terminologijo – ali terjatev ni zastarala. Če ne, je sodna pot odprta. V tem primeru je naša naloga, da stranko opozorimo, da tožbe ne vloži, ker bo tožba najverjetneje zavržena, kar praviloma pomeni obveznost povrnitve stroškov postopka nasprotni stranki.
Zakonodajalec ureja temeljne zastaralne roke v 2. čl. 118 civilnega zakonika (CC). Če posebna določba ne določa drugače, je zastaralni rok po vsebini šest let, za terjatve občasnih prejemkov (npr. najemnine) in terjatve v zvezi z opravljanjem dejavnosti pa tri leta. Zadnji dan zastaranja praviloma pade na zadnji dan koledarskega leta.
Zakonodajalec si zaradi omejenosti človeške domišljije nikoli ne more predstavljati celotnega spektra možnih situacij. Tudi zakonodajalec ima težave z natančnim izražanjem svojih misli. Vsebina določb včasih zahteva pojasnila v literaturi ali sodnih odločbah. Eden takih primerov je koncept „poslovno povezanih terjatev“. Obširne argumente o tem konceptu najdete v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 9. septembra 2021, referenčna številka spisa I CSKP 78/21[1].
To sodišče je reševalo spor glede vračila upravne takse, ki jo je investitor plačal v zvezi z odstranitvijo grmičevja in dreves v okviru priprave nepremičnine za investicijo. Znesek je bil precejšen, saj je znašal skoraj 1.500.000 PLN. Takso je plačal izvajalec, nato pa je drugostopenjski organ razveljavil odločbo o njeni naložitvi. Izvajalec je nato zahteval vračilo neupravičeno plačanega nadomestila. Sodišči prve in druge stopnje sta se strinjali, da je ta terjatev povezana z opravljanjem gospodarske dejavnosti in zato zastara 3 leta. To je bila napačna predpostavka, ki jo je pojasnilo vrhovno sodišče.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da je bila plačana taksa javnopravne narave, v kateri je upravni organ deloval s položaja oblasti. Plačilo takse ni imelo nobene zveze s podjetniškim statusom izvajalca, temveč je šlo za izpolnitev naročila javnega organa, ki si je podelil pravico do njenega pobiranja. V takšnih situacijah pa sodna praksa Vrhovnega sodišča izključuje opredelitev tožbenega zahtevka kot povezanega s poslovno dejavnostjo. Posledično velja splošni 6-letni zastaralni rok.
Vrhovno sodišče je na primer uvrstilo tudi zahtevke za vračilo neupravičeno pobranih nadomestil za izdajo kartice vozila in za vračilo neupravičeno pobranih geodetskih stroškov, čeprav so bili plačani v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Zato je to dosledna linija sodne prakse.
Terjatve v zvezi z vodenjem podjetja v smislu 2. čl. 118 Civilnega zakonika zajema zlasti terjatve, ki jih podjetnik uveljavlja do svojih pogodbenikov. To je povezano z bolj splošno težnjo po višjih zahtevah od podjetnikov, predvsem glede hitrega in učinkovitega uveljavljanja njihovih odškodninskih zahtevkov. Pomembna je tudi potreba po zagotavljanju stabilnosti poklicnega pravnega prometa. Takšnih razlogov ni v razmerjih med podjetnikom in državnimi organi z upravnimi pooblastili, v katerih je podjetnik šibkejši subjekt.
Zato je učinkovita izterjava tovrstnih nezakonito pobranih taks mogoča v roku šestih let od dneva vročitve pravnomočne odločbe drugostopenjskega sodišča o oprostitvi naložene takse. Pri tem velja poudariti, da v primeru izdaje takšne odločbe za vložitev tožbe ne smete čakati na pravnomočno odločitev upravnega sodišča. V skladu s standardom čl. 61. Zakona o postopkih pred upravnimi sodišči, pritožba zoper takšno odločbo načeloma ne zadrži izvršitve pravnomočne odločbe.
avtor:
Przemysław Apostolski – pravni svetovalec
Ta vnos vsebuje splošne informacije o obravnavanem pravnem vprašanju. Ne predstavlja pravnega nasveta ali rešitve določenega primera ali pravnega problema. Zaradi edinstvenosti posameznega dejanskega stanja in spremenljivosti pravnega statusa priporočamo, da se za pravno svetovanje obrnete na našo odvetniško družbo.
[1] Dostopno v pravno informacijskem sistemu Legalis.